Prvo leto je sin preživljal izključno z mano in očkom, nikomur ga nisva zaupala za več ur, ker za to ni bilo potrebe, saj sem jaz delala od doma, za vikende pa smo uživali v skupnem času. Na obiske k prijateljem sva ga vzela s sabo in domov smo se še pravočasno vračali za večerni ritual. Ko je sin dopolnil 14 mesecev, pa sva dobila vabilo za poroko, v katerem je pisalo, da bo slavje potekalo brez otrok. Brez otrok? Breeeez otrok?! Bila sem v stiski, kajti babica in dedek sta bila tisti vikend v tujini, zato na njiju nisem mogla računati. Vsi prijatelji, ki bi jim lahko zaupala v varstvo otroka, pa so prav tako bili med povabljenci. Kdo bo pazil na malčka, medtem ko bova midva na poroki ves dan in vso noč?

To bi bilo prvič po rojstvu otroka, da bi midva šla na 'lepše', to bi bilo prvič, da bi lahko skupaj objeta zaplesala (res sem rada plesala in to sem pogrešala na vso moč), to bi bilo prvič, da bi lahko v miru pojedla obrok, ne da bi se pri tem ozirala na to, ali se bo kaj 'popackalo', polilo, razbilo ... Imela sem natanko en teden časa, da se domislim, kdo bi bila ustrezna varuška za sina. Starejše sosede so ga oboževale – kadar smo se srečali, so se mu vedno dobrikale, ampak nekako si nisem predstavljala, da bi izbrala katero izmed sivolasih gospa, s katero nisem spila niti kavice. Razmišljala sva celo, da bi se poročnega slavja čez dan udeležila jaz, zvečer in ponoči pa mož, ampak nekako nama ta zamisel ni bila všeč, kajti želela sva celotno zabavo doživeti skupaj.

Ko sem problem zaupala bratu, ki je štiri leta mlajši od mene, se je na glas smejal, češ, zakaj se pa nisem spomnila na njega. Na brata, ki spi do 12. ure, ki preostanek dneva preživi za računalnikom in dela tudi za vikend, ki nima otrok, ki še nikoli ni previl dojenčka, ki večinoma hrano naroča na dom? Res je, na njega nisem pomislila. Da bi bil on varuh nečaka? Hm ... ko smo skupaj, se mu resnično posveti, vzame ga v naročje, igra se z njim in ga zna spraviti v smeh. Najin malček strica naravnost obožuje. Vse to pa gre stricu v plus. Otrok se ob njem počuti fantastično! Zakaj pa ne?! Lahko bi on čuval sina, medtem ko bova midva na poroki.

Pristala sem na to in bratu, preden sem mu v varstvo zaupala največji zaklad, dala številne, ampak res številne, napotke. Lahko bi temu rekli hitri tečaj starševstva: tako se previja, tako se umiva, tako se hrani, takrat in tako sin spi, to igračko ima najraje, tega ne mara jesti, tega ne počni z njim, to je telefonska številka dežurne ambulante, to je sirup za povišano telesno temperaturo, tako ga potolažiš, ko joka ... Bala sem se, da bo brat varstvo odpovedal, ampak on je pogumno sprejel izziv. Pustimo ob strani dejstvo, da sem bila jaz malce pod stresom, kako bo sin zmogel brez naju preživeti ves dan in prespati vso noč.

Vse skrbi so bile odveč, moji tesnobni občutki so bili neupravičeni. Ob slovesu nama je sinko mahal (jaz sem pričakovala kakšno solzico) in se trdno oklepal strica, ki mu je že obljubljal, da mu bo naredil najdaljšo kolono iz avtomobilčkov. Dejansko moj brat zna kuhati, kar prej nisem vedela, in tisti dan je malček imel gromozanski apetit. Šla sta na sprehod, uspešno ga je popoldne uspaval tako, da sta se skupaj stisnila na veliki postelji. Popoldne sta se igrala različne igre, se plazila po celem stanovanju in skrivala. Brat mi je na mobilni telefon pošiljal fotografije, na katerih sem lahko iz sinovega nasmeha razbrala, da se ima čudovito in da naju prav nič ne pogreša. Zvečer je bil tako utrujen, da je že na sredini pravljice zaspal, ponoči pa se ni niti enkrat zbudil (dobro vprašanje, zakaj se doma zbuja še vedno dvakrat?!). In mimogrede, tudi midva sva se imela super, pa čeprav ni bilo najinega sina zraven. Uživala sva tako kot nekoč, ko sva bila še zelooo mlada. Mini pobeg iz starševskega vsakdana nama je dobro del. Priznam.

Brata sem kasneje še večkrat zaposlila kot varuha, obenem pa sem si poiskala varuško za tiste dni, ko on ne more. Izkušeno mlado dekle je sin prav tako lepo sprejel, zato ga ona občasno, ko imava nujne obveze, prevzame v vrtcu in skupaj odideta na igrišče, ob slabem vremenu pa doma pečeta piškote, ki so slastnejši kot moji. Varuška je polna idej in sinu ni nikoli dolgčas, zato sem pomirjena, ker je res v dobrih rokah.

Avtor: N.K.

Photo by Daria Shevtsova from Pexels