Helena je mamica dveh otrok. Z njo smo se dotaknili teme, kako je hčerka sprejela bratca in ali je še naprej obiskovala vrtec, ko je prišel nov družinski član. Jo je bilo strah, da bo dojenček hitreje zbolel? Je kdaj prosila za pomoč tudi varuško?

Imaš dva otroka. Kako je hčerka, ki je takrat dopolnila štiri leta, sprejela brata?

Hčerka je že, od kar pomnim, imela rada dojenčke. Zelo pogosto se je igrala mamico, preoblačila je svojega dojenčka, ga v vozičku peljala na sprehod. Tudi prijateljičinega sina, ki je bil dve leti mlajši od nje, je imela zelo rada in mu je na naših druženjih vedno nosila igračke. Med mojo nosečnostjo se je ves čas pogovarjala z mojim trebuščkom, bratcu je razlagala, kakšne vse igrače ima in da komaj čaka, da se bosta igrala skupaj. Sprva je bila malce v šoku, ker ji ni bilo jasno, zakaj je tako majhen, da se ne more z njo igrati. Ampak nekih pravih ljubosumnih izpadov ni bilo. Zame najlepši prizori so, ko se uleže k njemu, ga boža in poljublja na obraz, pa na nos, pa trebušček. Zelo nežna je.

Kakšni so bili tvoji prvi dnevi, ko ste dobili še enega družinskega člana? Ali je bilo naporno hkrati skrbeti za novorojenčka in malčico?

Uf! Ja, bilo je naporno in hkrati zelo veselo. Včasih nisem vedela, ali naj najprej pomirim jokajočega dojenčka ali trmasto malčico. Ampak, kot sem rekla, lepo ga je sprejela, pomagala mi je pri skrbi, včasih sem jo prosila, da mi prinese plenico in po svojih močeh je sodelovala tudi pri previjanju. Opazovala je, ko sem ga kopala ter mu nosila vodne igračke, za katere on sicer ni pokazal velikega zanimanja, ampak si je z njimi sama naredila žurko. Nisem jo odrivala stran, poskušala sem jo vključiti v vse in ji posvečati dovolj pozornosti. Zvečer sem seveda utrujena dobesedno padla v posteljo. Za približno tri ure, potem se je že prižgal jokajoči alarm za dojenje.

Je pred prihodom dojenčka hčerka obiskovala vrtec in ali je potem nadaljevala? Zakaj si se tako odločila?

Pri treh letih je začela obiskovati vrtec, pred tem pa je dopoldneve preživljala pri babici in dedku. V vrtec rada hodi od prvega dneva, obožuje vzgojiteljici, ima tri prijateljice, s katerimi so neločljive. Med nosečnostjo sem sicer razmišljala, da bi bila nekaj časa z mano in dojenčkom doma, a vedela sem, da bi ji bilo dolgčas. Rabi interakcijo z drugimi sovrstniki, v vrtcu se vedno nekaj dogaja, rada ustvarja, kar midve ne počneva pogosto, ker preprosto zmanjka časa. Mislim, da je bila prve tri dni z nama, ampak nič več, ker je sama želela iti v vrtec. Po njo grem vedno ob 14.30, ko se zbudi, tako da popoldansko malico je doma. In mislim, da je tako v redu. Popoldne imamo še vedno dovolj časa, da ga preživimo skupaj na igrišču, v slabem vremenu pa gremo pogosto v knjižnico.

Te je bilo strah, da bo hčerka prinesla viruse in bakterije domov iz vrtca in bo zbolel sin, ki še ni imel okrepljenega imunskega sistema?

Seveda me je bilo strah in prav zaradi tega sem tudi razmišljala, da bi jo obdržala doma. Ampak, vrtec je začela obiskovati dokaj pozno in ni pogosto bolna. Ko manjka polovico skupine zaradi bolezni, njej samo teče iz nosa. In prav zaradi tega sem se odločila, da tvegam. Verjela sem, vem, da malce naivno, da sin ne bo zbolel. No, ko je bil star šest mesecev, je bil prehlajen, vsi smo bili. Takrat je veliko jokal, veliko sem ga imela v naročju, ker ubošček ni mogel dihati, ampak fiziološka dela čudeže in tudi ta prehlad se ni končal z vročino. Tako da ga nisem odpeljala na pregled k pediatrinji. Norice je hčerka že imela, tako da jih od nje tudi ni mogel dobiti.

Ste določene dneve preživljali vsi skupaj? Je mogoče kakšen dan hčerka ostala doma in se vama pridružila v obdobju, ko si bila na porodniškem dopustu?

Skupaj smo bili za vikende in praznike, poleti pa je v vrtcu manjkala tudi ob petkih, ko smo si priredili mini počitnice v našem kraju. En dan prej sem si pogledala, kje se kaj dogaja. Pogosto smo šli na kakšno brezplačno ustvarjalno delavnico, lutkovno predstavo, včasih pa samo na babychino v mesto. Luštno nam je, ko smo vsi trije skupaj. Če pa se nam pridruži še očka, je pa še lepše. Imam srečo, da sta oba otroka za zdaj, trkam, dokaj ubogljiva in gremo lahko povsod skupaj.

Kdaj si prvič prosila za pomoč varuško? Si jo poznala že prej ali si se za njo odločila, ker nisi imela druge rešitve za varstvo?

Za svoj rojstni dan. Mož me je želel peljati na večerjo, na kateri nisva bila sama ... sploh se ne spomnim, koliko časa je minilo od najinih zmenkov. Babica in dedek sta bila ravno nekaj bolehna in ju nisem želela še dodatno obremeniti. Ja, varuško sem poznala. Že nekajkrat sem jo najela za varstvo za hčerko, ko je bila mlajša. Ponavadi takrat, ko sta babica in dedek morala na kakšen pregled ali pa sta bila na dopustu. Spoznala sem jo prek prijateljice, tudi njenega sina je občasno pazila. Hčerka jo je imela rada, no, pa ona ima rada vse ljudi, znane in neznane, tako da tukaj nisem videla težav. Malce me je bilo strah zaradi sina, ki še ni bil star eno leto. Mož se je moral potruditi, da me je prepričal. Načrpala sem mleko, ki ga v tistih treh urah, ko me ni bilo, potem sploh ni popil. Napisala sem, mislim, kar pet malih listkov z navodili, pa še 'pametovala' sem ji. Še dobro, da me ni zavrnila, ampak je bila razumevajoča. Verjetno se pogosto srečuje s 'paranoičnimi' mamami ... Večerja je uspela, otroka sta spala, ko sva prišla, tako da sva lahko potem še malce posedela na terasi in se pogovarjala.

Avtor: N.K. 

Photo by Pexels