Prepoznajmo čustvne stiske pri otroku
V zadnjem času beležimo porast čustvenih stisk pri otrocih. Obrnili smo se na Špelo Reš,
psihologinjo, psihoterapevtko transakcijske analize, z dolgoletnimi izkušnjami na področju individualnega in skupinskega dela z otroki, mladostniki in njihovimi starši. Z njo smo spregovorili, kako prepoznamo čustvene stiske in kako moramo ukrepati.
Kaj so čustvene stiske?
Špela Reš, psihologinja in psihoterapevtka transakcijske analize, nam je pojasnila, kaj je čustvena stiska: ''Čustvena stiska pomeni akutno ali dalj časa trajajoče intenzivno čustveno stanje. Čustveno se odzovemo takrat, ko je ogrožena naša pomembna vrednota (npr družina, zdravje, prijatelji, zabava, šola/delo ipd). Kot čustveno stisko doživljamo največkrat tista čustva, ki so za nas neprijetna (jezo, žalost, sram, strah, tesnobo, osamljenost, zmedenost ipd). Dalj časa trajajoča čustvena stiska lahko začne negativno vplivati na naše vsakdanje delovanje (npr. spanje, prehranjevanje, gibanje, medosebne odnose, šolo, delo …).'' Dodala je, da v praksi v zadnjih letih, od pojava covida in posledičnih ukrepov, opaža porast čustvenih stisk pri otrocih in mladostnikih. Zakaj je tako? ''V skoraj dveh letih, ko so trajali ukrepi, povezani z epidemijo covida, so bili otroci in mladostniki dolgo časa socialno izolirani od svojih vrstnikov, prijateljev, sošolcev, bolj so bili izpostavljeni neustrezni uporabi zaslonov in družinskim konfliktom, povečale so se družinske stiske (zdravstvene, socialne in ekonomske), več je bilo smrti, ki so bile povezane s covidom. Po zaključku karantene so se povečale stiske, povezane s šolo, ocenjevanji in učnim uspehom. Učenci in dijaki so iz obdobja šolanja na daljavo prišli s pomanjkljivim znanjem, ki so ga morali nadoknaditi. V praksi opažam, da so se pri otrocih in mladostnikih povečale čustvene stiske, povezane s tesnobo, žalostjo, pesimizmom, osamljenostjo in krhko samopodobo.''
Strokovnjakinja je razložila, da čustveno stisko doživljamo v vseh življenjskih obdobjih, tako otroci in mladostniki, kot tudi odrasli in starostniki. Specifične čustvene stiske so seveda povezane z določenimi razvojnimi nalogami. Na primer, otroci doživljajo več čustvenih stisk v povezavi s starši in družino, mladostniki več v povezavi z vrstniki, samopodobo in spolno usmerjenostjo.
Glavni krivci za čustvene stiske
''Posledice izolacije zaradi ukrepov ob epidemiji COVID-a so seveda vidne tudi na področju upada gibalnih sposobnosti otrok in mladostnikov, na področju prekomerne teže ter tudi na področju povečanja zasvojenosti z zasloni. Posledično so se, zaradi prekomerne rabe zaslonov (predvsem zabavnih vsebin, kot so video igre, družabna omrežja) začele pojavljati tudi težave z vztrajnostjo (zaslonske vsebine lahko hitro zamenjaš, ko postanejo nezanimive), z vzdrževanjem pozornosti (zabavne zaslonske vsebine ne zahtevajo poglobljene pozornosti, vsebine se hitro menjajo, ''listajo'', s tem pa uporabnik navaja svoje možgane na hitre spremembe), v porastu pa so tudi stiske, povezane s spletnimi zlorabami, kot so medvrstniško spletno nasilje, ''sexting'', ''grooming'','' je izpostavila glavne krivce za čustvene stiske Špela Reš.
Prvi znaki čustvene stiske in prva pomoč ob njih
Poudarila je, da vsak starš najbolje pozna svojega otroka. ''Otrok v stiski bo začel spreminjati svoje vedenje, navade in rutine (kot so spalna, prehranjevalna in higienska rutina). Pri otrocih se čustvena stiska lahko kaže tudi v psihosomatskih težavah (npr.: bolečine v glavi, bolečine v trebuhu, zaprtost, driska ipd.), nespečnosti, močenju postelje ali pa v specifičnih odporih, kot so npr. odpor do odhoda v vrtec ali šolo, samopomirjevalnih ritualih (npr. zibanje, puljenje las, trepalnic). Najstniki bodo svojo čustveno stisko bolj izražali skozi spremembo svojega vedenja, videza in načina oblačenja, skozi samopoškodovalno vedenje ali pa pretiran umik vase.''
Napomnila je, da naj starši svojega otroka opazujejo, se z njim pogovarjajo, skupaj z njim počnejo aktivnosti, ki so otroku prijetne (takrat se otrok najbolj odpira za pogovor). Kako mu pomagati, če pri njem zaznamo čustveno stisko? ''Če prepoznajo pri otroku, da je v akutni-trenutni čustveni stiski, naj mu pustijo prostor in čas za pomiritev. Šele ko se čustva pomirijo, je čas za pogovor. Za otroka je pomemben občutek varnosti, da se staršu lahko zaupa. Občutek varnosti starši dajejo z razumevanjem, aktivnim poslušanjem, postavljanjem pravih vprašanj (čim manj ''zakaj'', čimveč ''kako'', ''kaj''), brez obsojanja ali nepotrebne kritike.'' Ko pa starši s svojim pristopom ne zmorejo več pomagati otroku, je prav, da se obrnejo po strokovno pomoč. Le-ta je nujna v primerih duševnih bolezni, travmatičnih dogodkov (zlorabe, smrti, nesreče, lahko tudi ločitve), samomorilnih teženj in dolgotrajne čustvene stiske.
Kaj pa če starši čustvene stiske svojega otroka spregledajo ali pa jim ne pripisujejo velikega pomena? ''Spregledana čustvena stiska lahko vodi v njeno poglabljanje, lahko tudi v razvoj duševnih težav. Dolgo časa trajajoče čustvene stiske navadno ne minejo same po sebi. Večkrat starši napačno interpretirajo otrokovo čustveno stisko, v smislu ''saj je samo len'', ''preveč se smili sam sebi''. Otrok ob taki neustrezni interpretaciji lahko razvije stališče, da ni pomemben, da njegova čustva ne štejejo,'' je pojasnila strokovnjakinja.
Opozorila je, da so starši ogledalo otrokom, so njihov zgled. Otrok se na zgledu staršev uči čustvenih ozivov in mehanizmov soočanja z neprijetnimi čustvi ali težavami. ''Na otroka se tako prenašajo vzorci čustvenih odzivov (kako se odzivam, ko sem žalosten, kako se odzivam, ko sem jezen, kako se odzivam na strah …) in mehanizmi soočanja s temi čustvi (torej, kaj naredim, ko sem v stiski - ali se umaknem vase, ali se pomirim s hrano, ali se prepiram z družinskimi člani, da se pomirim, ali se pogovorim in ubesedim svojo stisko, ali se umirim v naravi ipd.).'' Pomembno je, da starši dajejo otroku zgled ustreznih čustvenih odzivov (s katerimi ne prizadanemo sebe ali drugih ljudi in živali) ter ustreznih mehanizmov soočanja z njimi.
Photo by RODNAE Productions from Pexels